... tako je postopoma pozabil na svoj izvor, ker ni več tekal po tanki prvotni niti, ki ga je vezala na otroštvo. Skrbel je le za koristne niti, ki jih je moral vsak dan popravljati ali tkati, ker so bile za večji plen potrebne močnejše.

Mislila sem ... da hitim praznovat rojstvo deteta, ki se je rodilo v hlevu, ker v prenočišču ni bilo prostora, pred menoj pa stoji preprosta Marija z dojenčkom, za katera v prenesenem pomenu ni bilo prostora v prenočišču

Nekega dne so ji zdravniki sporočili novici. Prva je bila novica veselja in radosti -  na poti je tretji sinček, Federico. Druga novica je bila tragična.

Bil sem zaslepljen kristjan, ki je imel v naročju otroka, ki je znal videti. V svoji notranjosti sem slišal Božji glas: »Ali si pripravljen deliti svojega otroka z drugimi?«

Pomanjkanje časa, ki bi lahko posvečal otroku, ga je zelo žalostilo. Vsak večer se je približal otroku, ga poljubil in naredil vozel na robu njegove rjuhe.

"Kateri pa je moj križ, Gospod?" "Ravno sem ga naredil. Ker sem vedel, da prideš in da te ovire ne bodo zadržale, sem ti ga pripravil s posebno ljubeznijo." Ampak križ, po pravici povedano, ni bil posebno pripravljen.

Morda stvari niso čisto take, kot si mi predstavljamo. Ne mislimo o drugih, česar ne vemo. V življenju so štiri stvari, ki so za vedno izgubljene.

»Ko ti bo hudo, ti bo ona pomagala preživeti težke trenutke!« Pogledal je podobico in rekel: »Teta, jaz bom postal zdravnik in se bom poroèil s Slovenko!«

Ograja ne bo nikoli več taka, kot je bila. Ko v jezi izrečeš hude besede, te v človeku pustijo rano, kot luknjice v ograji.

Starost je kakor bančni račun, iz njega lahko jemlješ samo, če si vanj kaj vložil. Zato ti svetujem, vloži veliko srečnih dogodkov v svoj bančni račun spominov, jaz še vedno vlagam v svoj račun!

Nikoli v življenju nisem znal moliti. Nisem vedel, kako. Končno se nisem niti več trudil, da bi se naučil moliti

Na dnu srca vsi vemo, da je bolj kot osebna zmaga pomembno pomagati drugim do zmage, čeprav to pomeni upočasniti korak in spremeniti smer.

Ne verjamem! Mame nisem nikoli videl, zato je jasno, da ne obstaja!

Nekaj tednov pred poroko je namreč mladi mož bodočega tasta vprašal, kaj naj stori, da bi svojo ženo osrečil. Odgovor je dobil v majhnem darilu, ki mu ga je nevestin oče podaril tisto jutro pred poroko.

V nas se bije boj, strašen boj med dvema volkovoma. Takšen boj se dogaja v vsakem od nas.

"Ali si to, kar mi hočeš povedati, presejal skozi tri sita?" è

Korak za korakom je izgubljal strah in se, prevzet od vse lepote, podal v notranjost nebeških bivališč. Resnično lepo! Človek bi tam kar ostal celo večnost in bi vedno znova našel nenavadne in lepe stvari, vredne občudovanja.

Ponavljali so mi, da bo vse v redu in naj nič ne skrbim. Toda, ko so me peljali na urgenco, sem videl izraze na obrazih zdravnikov in sester in sem se res ustrašil. V njihovih očeh sem bil že mrtev. Vedel sem, da moram nekaj ukreniti.

"Ati, te lahko nekaj vprašam?" "Ja. Kaj je?" je odgovoril oče. "Ati, koliko denarja zaslužis na uro? To se pa tebe nič ne tiče… Mali deèek je tiho odšel v sobo in…"

To je zgodba o dveh prijateljih, ki sta skupaj hodila po pušèavi. Naenkrat sta se sporekla in ...