Nosilna nit

Proti koncu avgusta se je stoplilo. Zadnji teden je deževalo in ko so se oblaki izjokali, se je nebo obrisalo. Pred septembrom veter po navadi blago pihlja pri tleh in bolj ko se mu greje sapa, bolj dobiva nebo sinjino in blesk.

Tisti večer med avgustom in septembrom so se po sinjem nebu potegnile tenke niti, ki jim otroci pravijo babje leto ali hudičeva slina. Od kod prihajajo? Kam jih nese? Mislim, da prihajajo iz kraljestva pravljic in jadrajo v deželo ljudi.

Na eni teh niti, tenkih in skrivnostnih kakor vsako rojstvo, je prijadral pajkec. Drobcen, čista prihodnost in navdih.

Ko je tako jadral, se je zviška razgledoval po zelenih, šele komaj posejanih poljih, spremenjenih v livade. Vse je bilo podobno prividu ali sanjarijam. Nič ni bilo oprijemljivega. Vse je bolj omogočalo ugibanje kakor poznavanje.

Vendar se je pajkova ladjica čedalje bolj bližala zemlji. Predmeti so bili zmeraj razločnejši in obnebje čedalje bližje. Hiše so bile že skoraj hiše in sadno drevje se je po cvetenju ločilo od listnatih dreves.

Ko so se leteče niti ob spuščanju zažele dotikati krošenj najvišjih dreves, se je naša živalca prestrašila. Velikanska gmota evkaliptov se je skrivnostno in grozeče razpotegnila ob nji kakor siva ledena gora neznanega morja.

In kar na lepem: Tresk!

To je zmotilo polet in ga ustavilo. Kaj se je zgodilo? Ladjica je kratko in malo nasedla na drevesni veji in sunek vetra jo je kakor pribil.

Ko je pajkec premagal prvi strah, je po nagonu ali po skrivnostnem pradavnem ukazu stekel po niti in se nazadnje ustavil na deblu, kjer je nasedla ladjica. Ob njem je potem zletel navzdol proti zemlji. Vendar to ni bil padec, ampak spust, ker ga je tenka a čvrsta nitka povezovala z odskočiščem. In po tej niti se je pajkcu potem posrečilo priti nazaj na kraj pristanka.

Legla je noč. In ker je bil pajkec majhen in ga je bilo strah zemlje, je zaspal v drevesu. Zgodaj zjutraj se je znova spustil proti tlom in si začel plesti majhno mrežo, v katero naj bi lovil mušice. Začutil je namreč, da je lačen. Lačen in žejen.

Strašno se je razveselil, ko je začutil, da se je žuželka, manjša od njega, ujela na njegovo past. Ovil jo je in umoril. Potem je znova, ko se je nagnil večer, splezal po glavni niti kvišku, ker je sklenil prebiti noč sam s svojim jazom, tam kjer se je prvotno spustil.

In to se je potem ponavljalo vsako jutro in vsak večer. Pri tem je bila pajčevina vsak dan večja in čvrstejša, boljša za lovljenje večjih živalc. In vselej, ko je dodal novo zanko na mreži, je čutil, da mora izkoristiti prvotno nit ter z njo napeti in nanjo pripeti niti, katerih drugi konci so bili pričvrščeni na veje, debla in bilke, ki so jih vlekle k tlom. Samo glavna nit je vlekla navzgor. In zaradi nje je ostala napeta vsa mreža.

Seveda pajkec ni preveč modroval o zgradbi, sunkih in napetostih. Samo delal je z umom in se ravnal po logiki svojega rodu tkalcev. In vsako noč je splezal po prvotni niti in se vrnil v svoje izhodišče.

Ampak nekega dne je ujel muho večjega kalibra. To je bila gostija! Še preden jo je do kraja izsesal (se pravi, jo izpraznil, da se je napolnil), se je nasitil in utrudil. Tisti večer si je dejal, da se ne bo povzpel po niti. Ali pravzaprav ni nič rekel, samo ni splezal tja gor. In drugo jutro je presenečen ugotovil, da se mu ni treba spustiti dol, ker ni splezal gor. Odločil se je torej, da ne bo zapravljal moči za pot zjutraj in zvečer, ampak jo je raje prihranil za izsesavanje plena, za katerega je predvideval, da bo vsak dan večji.

In tako je postopoma pozabil na svoj izvor, ker ni več tekal po tanki prvotni niti, ki ga je vezala na popotno in zasanjano otroštvo. Skrbel je le za koristne niti, ki jih je moral vsak dan popravljati ali tkati, ker so bile za večji plen potrebne močnejše.

In tako se je prebudil usodnega dne. Jutro je bilo čisto poletno. Prebudil se je ob vzhajajočem soncu. Ostri žarki so mu mavričasto barvali bisere kristalne rose na mreži. In sredi žareče pajčevine se je odrasli pajek počutil središče sveta in je začel modrovati. Bil je zadovoljen sam s seboj in je znal vse okoli sebe podrediti sebi. Ni vedel, da je postal kratkoviden, ker je gledal le na blizu. Ker se je ukvarjal le z neposrednim in nujnim, je nazadnje pozabil, da je onkraj njega in njegove mreže še širni svet s svojim življenjem in stvarnostjo. Lahko bi se bil vsaj tega zavedal, ker je ves njegov plen prihajal od onstran.Vendar je izgubil tudi sposobnost intuicije. Kakor da ga svet onkraj njega nič več ne zanima; zanimalo ga je le še tisto, kar je od tam prihajalo k njemu v mrežo. In nazadnje se je zanimal samo še zase oz. kvečjemu še za svojo mrežo lovilko.

In ko jo je pregledoval, je začel ugotavljati koristnost vsake niti posebej. Videl je, od kod prihajajo in kam peljejo, kje se križajo in čemu služijo.

Nazadnje je prišel tudi do nesrečne prvotne niti. Poskušal se je spomniti, kdaj jo je spletel. Pa se ni mogel več domisliti. Ob taki visoki starosti morajo biti namreč njegovi spomini, če naj ostanejo, povezani s kakšnim plenom. Tudi njegov spomin je bil izrecno koristolovski. Ampak ta nit mu v vseh teh mesecih ni ničesar ujela. Zato se je spraševal, od kod jo ima. Pa si ni znal pametno odgovoriti. To ga je ujezilo. Strela jasna! Saj je bil bitje znanosti in tehnike. Naj mu ne govorijo o otroških pesmih, o poletih v toplih spomladanskih večerih. Ali je ta nit uporabna za kaj koristnega ali pa jo mora odstraniti! Še tega bi se manjkalo, da bi se ukvarjal z nekoristnimi stvarmi ob višku življenja, ko ga čakajo tako nujne naloge rasti in obstanka! In strašno ga je ujezilo, ko ni odkril smisla prvotne niti, tako da jo je prijel s kleščami in jo z enim samim ugrizom presekal.

Ko bi tega ne bil storil! Ko je mreža izgubila pripetje pri vrhu, se je kakor usodna past sesedla na pajka. Vse od kraja je potegnila za seboj in teža, ki je pribila pajka na tla, je bila strahovita. Ubožec je omedlel in obležal na zemlji, ki ga je to pot stisnila skoraj v smrtni objem.

Preden se je pajku vrnila zavest, se je sonce že približalo zenitu. Ko se je umazana pajčevina sušila na pomečkanem truplu, ga je neusmiljeno dušila in ostanki plena so mu v tesnobnem in morilskem objemu drobili prsi.

Stemnilo se mu je pred očmi in pri tem se niti tega ni zavedel, da se je pokončal sam, ker je pregriznil glavno nit, po kateri je dobil prvi stik z materjo zemljo, ki se mu je zdaj spremenila v grob.

Ta prispodoba ni moja. Povedal jo je monsinjor Tihamer Toth, slavni madžarski škof, ki je bil v svetovni vojni kurat.


Mamerto Menapace, Madera Verde, Bs. As., 1982 (12.izdaja:1993)


© Mamerto Menapace, za Slovenijo: Si.catholic.net. Avtorske pravice pridržane. Ob posredovanju in uporabi člankov navedite vir: Si.catholic.net (http://si.catholic.net).

O avtorju: Pater Mamerto Menapace