Razvajenost in odvisnost

Doslej smo razvajenost prepoznavali predvsem po vzgojnih vzorcih, v katerih se razvajanje udejanja. Vedenjski vzorci razvajenosti, ki smo jih spoznali, so si bili med seboj dokaj podobni. Sedaj si oglejmo še nekaj posebnih vedenjskih vzorcev razvajenosti, kot jih prepoznavamo pri mladih ljudeh.

Najprej o odvisnosti, ki ji botruje razvajenost. O tem je pravzaprav najlažje pisati, saj v literaturi o problemih odvisnosti najdemo še največ zapisanega o razvajenosti. Če že avtorji ne uporabljajo izraza »razvajenost« naravnost, pa vsaj med vrsticami njihovega pisanja razvajenost lahko prepoznamo. Probleme odvisnosti (zlasti, kadar govorimo o odvisnosti med mladimi) srečamo tako med mladimi, ki jih v odraščanju ovira, utesnjuje in omejuje pretrdo, nasilno, omejevalno okolje družine, kot tudi med mladimi, ki odraščajo v okolju razvajanja.

Otroci, ki so žrtve nasilja in zlorab, so brez notranje trdnosti in iščejo oporo zunaj sebe. Pogosto se jim droga zdi primerna opora: s pomočjo droge se počutijo sproščeni, svobodni, močni, enaki drugim!

Otroci, ki odraščajo v trdih, togih družinah, v katerih se ne čutijo sprejeti in ljubljeni, iščejo sproščenih odnosov in sprejetja drugje. Pogosto ga najdejo v vrstniških združbah, kjer so doma droge. Iz svoje primarne notranje potrebe iščejo svobodo, v vrstniških družbah in pod vplivom negativnih vzorov (pozitivnih pač doma niso dobili) pa namesto svobode iščejo prostosti. Trenutno, začasno se počutijo osvobojeni, če lahko delajo, kar hočejo, če jim ni treba poslušati »teženja«, če lahko ubežijo vsem prisilam, v katerih so odraščali. Droga pride »kar tako zraven«, neopazno - pač kot izziv, kot preverjanje, koliko si zares upajo, koliko so zares »svobodni«.

Potem so tu še otroci, ki odraščajo v »normalnih« družinah. So odvisniki, ki svoje otroštvo opisujejo kot lepo, brezskrbno. Pogosto pravzaprav sploh ni jasno, kako so zašli v drogo. Kar zašli so, za »sceno«, ker so želeli živeti brez omejitev, svobodno, imeti in okusiti vedno več. Mar niso to razvajeni otroci? Poglejmo nekaj resničnih izjav zdravljenih odvisnikov iz knjige Slavka Barbariča Biseri ranjenega srca:

Marco: »Odraščal sem v krščanski družini. Vsaj ob nedeljah smo šli k maši. Bil sem ministrant ... Moj oče je imel čas za vse, za službo, za igro, za prijatelje, zame nikoli... S petnajstimi leti sem že delal, kar sem hotel. Nisem več ubogal ne mame, ne očeta ... Mislil sem, da sem pametnejši od drugih, da se lažje znajdem. Hotel sem biti več vreden kot drugi. Predvsem pa sem hotel imeti denar, biti neodvisen, svoboden ...!«

Rafaele: »Odraščal sem v preprosti, pošteni delavski družini in o njej ne morem reči nič slabega ... Moja starša sta me zares ljubila in mi dajala vsega, kar je njima primanjkovalo. Tolikokrat sem slišal mater in očeta, da nam privoščita tisto, kar je njima manjkalo. V vsem tem sem rasel in postajal znotraj vse bolj prazen. Tudi ošaben sem postal ... Kar sem imel, mi ni zadostovalo. Hotel sem imeti vedno več ... Starša sta se zame žrtvovala. Hotela sta mi dati varno prihodnost brez mojega prizadevanja in trpljenja. Namesto mene sta hotela prevzeti vse to nase ...«

Enrico: »Naša družina šteje veliko članov. Tretji sem bil po vrsti, in vsi so me razvajali...«

Takšnih izjav v literaturi o odvisnikih kar mrgoli. Le da medijsko niso tako zanimive, niso tako šokantne. Bolj »udarne« so seveda zgodbe odvisnikov, ki pripovedujejo o nasilju, ki so ga bili deležni v otroštvu. Saj je prav, da smo postali občutljivi za nasilje nad otroki. Toda tudi otroci, ki odraščajo v razvajajočem okolju, so na življenje nepripravljeni in pogosto jih vsrka vase zlo. Tudi droga.

Tudi v svoji praksi sem se pogosto srečeval z mladimi, ki so imeli težave z drogo, pa so odraščali v povsem »normalnih« družinah - če razvajanje sprejemamo kot »normalni« vzgojni model. Zanimivo pa je, da je pri takih mladostnikih razvajanje težko prepoznati. V gornjih primerih lahko prepoznamo razvajanje iz pripovedi zdravljenih odvisnikov. Ko se srečamo z mladimi odvisniki, še posebej, če to niti ni na njihovo željo, ampak na zahtevo staršev, je slika običajno drugačna. Ti mladi ljudje imajo za svoje starše vse prej kot lepe besede. Zamerijo jim vse - še najbolj pa to, da jih vlačijo okrog nekakšnih psihologov, jih imajo za narkomane, kar oni v resnici sploh niso, saj le tu in tam na žuru pokadijo kakšen džoint!

Takšna je bila tudi Breda. Starša sta jo pripeljala na razgovor, ko je že drugo leto obiskovala prvi letnik srednje šole in je bila tik pred tem, da jo zaradi neopravičenih izostankov izključijo. Obenem sta povedala, da se druži z zelo neprimerno družbo, da sta pri njej našla travo in se bojita, da je narkomanka.

Breda je prišla zelo nejevoljna, ni bila pripravljena na pogovor. Povedala je le, da starša pretiravata, da sploh ni tako hudo, da bo šolo že naredila. Ko pa sta omenila droge, je prav podivjala. Zmerjala ju je, jima očitala, da je ne marata, da jo tepeta in ponižujeta, da si vse grdo izmišljujeta o njej.

Dolgo je trajalo, da sem z Bredo vzpostavil relativno dober stik. Prihajali so na razgovore, pogovarjal pa sem se le s staršema. Breda je ponavljala teh nekaj obtožb na račun staršev in nič več. Počasi sva vzpostavila nekoliko tesnejši stik v zvezi s šolo in učenjem. Pokazala je nekaj več zaskrbljenosti glede šole. Povedala je, da si pravzaprav želi narediti šolo, čeprav nima pravega veselja. Potožila je, da si ne želi špricati šole, da gre v šolo z namenom, da bo pri pouku, vendar ji to ne uspe. Pred šolo sreča kakega prijatelja, prijateljico, skupaj gresta na pijačo - in potem kar ni mogoče več v šolo.

Počasi sva se dotaknila tudi droge. Povedala je, da občasno pokadi kako travo, s prijatelji. V isti sapi pa mi je tudi zelo odločno zatrdila, da tega nikakor ne misli opustiti - ker sploh ni narkomanka, saj kadi, ker ji to paše. Trdila je, da v šoli ne zdrži, da ne more biti zbrana - če pa prej naredi vsaj dva dima, se lahko zbere in sledi dogajanju v razredu! Še večkrat sva se vračala na to temo, a vsakič na isti način!

Čas je tekel, Bredine težave so se stopnjevale, čeprav je sama vztrajno trdila, da jim je kos. Ko je število neopravičenih izostankov preseglo vse meje in ko so v šoli izčrpali vse vzgojne ukrepe, so staršem predlagali, da Bredo izpišejo in se tako izognejo izključitvi.

Najbrž se je Breda šele tedaj zavedela, da gre zares. Starši so se uspeli dogovoriti, da bi Breda lahko opravljala izpite. Za nekaj časa je prišla k nam v skupino. Sedaj je bilo možnosti za delo z njo več. Že po dveh dneh sva se zelo temeljito pogovarjala tudi o drogi. Začela je spoznavati, da ji zelo manjka, da travo več kot pogreša, da je od nje odvisna. Ni se mogla učiti, ni se mogla zbrati, nenehno je bila slabe volje, nemirna ... Kar naprej pa se je vračala k svojemu stališču, da bi z enim dobrim dimom rešila vse! Po nekaj dneh pa se je umirila. Začela se je učiti. Začudeno je ugotavljala, da se lahko zbere in uči. Ne le to, da se lahko uči tudi brez trave - ampak, da se šele zdaj lahko zares uči!

Preteklo je še nekaj dni - in Breda je zelo zrelo in prepričano ugotovila, da ji trava za učenje škoduje, da je bila pod vplivom trave res bolj mirna in navidezno zbrana - a da pravzaprav sploh ni povsem jasno vedela, kaj se dogaja. Tudi če je v šoli poslušala, ji od takega poslušanja ni ostalo nič!

Breda se je pričela resno pripravljati na izpite, prve je tudi opravila, na ostale se je pripravila doma in jih tudi opravila.

Toda prišle so počitnice, stari prijatelji, stare navade - in spet trava. Ko sva se ponovno srečala, mi je spet zatrdila, da trave sploh ne misli pustiti. Da ve, da ji pri učenju škoduje, in jo bo zato kadila le ob vikendih. Od tega ni odstopila. Toda -spet se je obrnilo drugače, v šoli se je spet pokazala stara slika. Breda je prišla ponovno k nam. Tokrat je delovala depresivno, brezvoljno. Gojila je zelo hude zamere do staršev. Mami je zamerila, ker ji ni dovolila, da bi odrasla, ker jo je poniževala, jo imela za povsem nesposobno. Očetu je zamerila, ker jo je tepel. Veliko sva se pogovarjala. Spodbujal sem jo, da je pripovedovala o svojem otroštvu, o starših. Njene pripovedi sem dopolnjeval s pripovedmi staršev, zlasti mame, ki je vložila v pomoč hčerki ogromno truda.

In izrisala se je zanimiva zgodba. Breda je bila zelo zaželen otrok, bila je očkova ljubljenka, princeska. Bila je zelo priden otrok, da sta bila nanjo lahko upravičeno ponosna. Vse sta ji nudila. Vključevala sta jo v razne dejavnosti in povsod je bila uspešna. Vse to je enako doživljala tudi Breda - le da se je ona vse bolj zavedala, kako nobene stvari ni počela po svoji volji, da pravzaprav svoje volje ni imela, saj je ni niti potrebo vala, ko pa sta za vse poskrbela starša! Posebej se je spominjala, da je bila res očkova princeska, da ji ni nikoli storil nič žalega, še zakričal ni nikoli nanjo, in je bila zato vedno nekoliko jezna na mamo, ki je včasih nanjo zakričala. V sedmem razredu osnovne šole je začela popuščati, a je kljub temu brez težav zaključila osnovno šolo. Potem pa se je ustavilo. Starša sta bila prepričana, da je bila za to kriva neka nesrečna počitniška zaljubljenost, Breda se je na to le nasmehnila kot na nekaj povsem nepomembnega. Istočasno je začela postajati vse bolj zaskrbljena: ni in ni mogla razumeti, kaj se z njo dogaja, da si postavlja tako jasne cilje, da sprejema tako trdne odločitve - potem pa iz vsega tega nič ni! Počasi je spoznala, da sta tudi očetova nasilnost in mamino nezaupanje samo reakciji na njeno obnašanje - saj se je oboje pojavilo potem, ko je ona začela vsepovsod odpovedovati!

»Odvisnik sem, ja!« je v nekem trenutku dejala. »Pa nisem narkoman, saj lahko zdržim brez droge! Sem pa odvisnik, saj nimam svoje lastne volje! Moram biti od nečesa odvisna! Ko sem bila otrok, sem bila odvisna od staršev. Razvadili so me, niso me naučili biti samostojna. Ko sem hotela odrasti, sem si samo izbrala drug vir odvisnosti - cigarete, alkohol, travo, frende, žurko! ...«

Breda je prišla do ključnega spoznanja: da si želi biti svobodna, a da ne zna biti svobodna, da ne zmore prevzeti odgovornosti zase, da nima dovolj trdne volje. Bila je pripravljena sprejeti dejstvo, da še ni zrela za samostojnost. Sprejela je ponudbo, da še za nekaj časa sprejme povečano vlogo staršev, da dopusti staršem, da jo nadzirajo, vodijo, usmerjajo, skoraj kot majhnega otroka. Tudi starša sta to sprejela - obenem s trdno pripravljenostjo, da bosta tokrat Bredo učila samostojnosti, da se bosta najprej sama učila, kako hčerko učiti samostojnosti, ker tega očitno ne znata!

Še dolgo smo se srečevali. Še je prihajalo do zapletov, konfliktov, težav - a skupaj so zmogli vedno več in Breda je postajala vedno bolj samostojna. Odločila se je, da bo odšla od staršev in zaživela na svoje, takoj ko zaključi šolo - ampak ne zaradi jeze nanju, jeze ni bilo več. Zato, ker se je hotela zares preizkusiti in dokazati. »Pa tudi zanju je že čas, da se posvetita drug drugemu in me izpustita iz vajeti! Saj bom v stikih z njima in ju bom vedno spoštovala, res sta se potrudila z mano!« je zelo modro zaključila.

Podobnih primerov poznam še kar nekaj. Posebej zanimivi so mi zaradi nasilja in odklanjanja, ki ga ti mladostniki doživljajo pri svojih starših. Nasilje in odklanjanje, oboje je dejstvo - ampak nevarno je, da spregledamo, kako in kdaj se je pojavilo. In nismo dovolj pozorni na razvajanje. Pogosto starši otroka najprej razvadijo, ko rezultat takšne vzgoje ni v skladu s pričakovanji - potem otroka začnejo odklanjati, tepsti ... Velikokrat sem tudi od staršev takih mladostnikov, ne le od mladostnikov samih, slišal samokritične in celo samoobtoževalne izjave o tem, kako se spozabijo, kako udarijo. »Prej ga (je) nismo nikoli tepli, sedaj pa! Tudi s silo poskušamo!« A ob tem sami ugotavljajo, da je potem le še slabše!