Sposobnost dialoga

Opazujte vaše mladostnike, ko govorijo po telefonu. Pomembna je komunikacija, povezanost z drugim, ne toliko vsebina pogovora. Komunikacija v zakonu je zahtevna, saj se moramo zelo boriti, da bi nas drugi poslušal. To je pravi izziv za zakonce. Nekdo je dejal, da nas je Bog ustvaril z dvema ušesoma in enimi usti zato, ker je poslušanje dvakrat bolj pomembno in težje od govorjenja. Ne znamo poslušati.

Neki mož je prišel do zaključka, da njegova žena postaja vse bolj gluha. Ko se vrne domov, vstopi skozi zadnja vrata in reče ženi: »Draga, ali me slišiš?« Nato se ji približa in ji spet reče: »Draga, ali me slišiš?« Takrat pa se ona obrne in mu odvrne: »Že trikrat sem ti rekla, da te slišim!«

Komunikacija je urjenje v poslušanju. Poslušamo pa predvsem s srcem in ne toliko z ušesi. Če hočemo nekoga poslušati, moramo imeti pred očmi, da je tisto, kar mi drugi hoče povedati, bolj pomembno od mojih trenutnih misli.

Poslušanje zahteva žrtvovanje. Če hočemo biti pozorni do drugega, se vživeti vanj, moramo pozabiti nase. Prav zaradi tega ne znamo poslušati in s tem oviramo komunikacijo.

Komunikacija je težavna, ker nimamo časa. Parom pri poroki priporočam, da si en večer na mesec vzamejo čas zase in gredo, kot mož in žena, skupaj ven. Najbolj pomemben posel za zakonca je ravno njun odnos, od katerega je odvisno družinsko življenje. Če to ne deluje, tudi otrokom ne gre dobro, in če družini ne gre dobro, potem tudi vsakemu posamezniku ne gre dobro. Splača se vložiti ta čas v odnos med zakoncema.

Drug problem pri komuniciranju je napačno izražanje. Obstaja zelo dober članek o pravilih kritiziranja:

a) Kdor ne zna pohvaliti, tudi nima pravice kritizirati.

Oče, ki nikoli ne pohvali svojega otroka, ga nima pravice grajati. Kadar je nekdo vedno pripravljen izreči pohvalo in mu ne preostane drugega, kakor da izreče kritiko, potem je ta upravičena. Kdor išče dlako v jajcu, kdor na drugih vidi samo slabo, nima pravice kritizirati. Pomislimo, ali smo konstruktivni, pozitivni, ali poudarjamo dobre lastnosti drugega, ali ga znamo pohvaliti.

b) Kdor ne ljubi, ne sme kritizirati.

Kritiziramo vladarje, Cerkev, otroka in zakonca, a le, če jih ljubimo. Kritiziranje nasprotnika nikamor ne pelje. Preden izrečemo kritiko, se vprašajmo, ali je ta podana iz ljubezni ali jeze. Če si poln jeze, potem je rajši ne izreci, ker ne bo nikomur koristila.

c) Kdor ljubi, kritizira z ljubeznijo.

Kritika mora biti podana tako tenkočutno, kot bi zdravili rano. Tisti, ki izreče kritiko, se sme ob tem tudi razbremeniti. Kdor pa kritizira v jezi, drugega samo razdraži. Kdor ne ljubi, nima pravice kritizirati. To je najbolj pogosta napaka. Ne gre za vsebino, gre za način izražanja. Lahko povemo najbolj boleče resnice, ki so dobro sprejete in človeku koristijo, če so izrečene s tenkočutnostjo. Če govorimo sarkastično, jezno, zlonamerno in žaljivo, izgubljamo čas. Lahko se razbremenimo, toda ne delujemo konstruktivno.

d) Najprej se moramo vprašati, v kolikšni meri smo sami odgovorni za nastalo situacijo.

Priznati moramo tudi svoj delež krivde. Kako naj oštejemo otroka, ki pride pozno domov, ko pa v naši družini ni pravega sožitja? Če to sprejmemo, potem bo tudi drugi razumel svojo napako in ne bo razumel naše kritike kot napada.

Če bomo upoštevali ta navodila, potem se bo komunikacija v našem zakonu izboljšala.