Catholic.net - Rožni venec v avtu! Priporoèam!

Rožni venec v avtu! Priporoèam!

Poznate me. Domujem na Koroški Beli. Za »ljubi kruhek« pa se moram vsak dan odpraviti vsaj do Ljubljane. Pa me kdo kdaj vpraša: »Koliko èasa pa porabiš za vožnjo?« Odgovorim: »En del rožnega venca, pa še za duše v vicah kaj ostane!« Marsikomu moram seveda potem razložiti, kaj to pomeni, pa bom še vam.

Tudi meni ni èisto niè jasno, kako je lahko molitev, ki sem jo kot otrok in mladostnik tako rekoè sovražil, dobila tako pomembno mesto v mojem življenju, dejstvo pa je, da se, preden prestavim iz prve v drugo, pokrižam. In zaènem moliti. Najprej se priporoèim svetemu Krištofu in angelom varuhom. Ja, res: angelom varuhom – množina. Vem, da imam le enega, a se priporoèim tudi angelom drugih udeležencev v prometu, da bodo vestno opravljali svoje delo in pazili na svoje varovance, ki mi bodo danes tako ali drugaèe prekrižali pot. Oziroma cesto. Potem pa zaènem plesti rožni venec. In pri tem nisem prav niè izviren; iz dneva v dan so desetke, v istem vrstnem redu, namenjene za iste ljudi in reèi.

Prva desetka je namenjena za dan, ki je pred mano; za ljudi, ki jih bom sreèal; za sodelavce, mimoidoèe, za prijazne in neprijazne, za naèrte in dogodke, prijetne in neprijetne; za pot, ki naj me zveèer varno pripelje domov …

Druga desetka je za moje otroke, za njihove poti v današnjem dnevu, na katerih ne bom mogel biti z njimi: v šolo, iz šole, k verouku, k zdravniku, v glasbeno, k mami, v trgovino … Za njihove duše in srca … Za njihovo sreèo, blagoslov … Da bi bili moji … da bi bili božji … Storim najveè, kar lahko: molim.

Tretja desetka je za prihodnost: mojo, našo, svetovno … Za zdravo pamet … za strah božji … za mir … za prave, Bogu ljube, naèrte … za blagoslov …

Èetrta desetka (ponavadi najtežja) je za duhovnike. Da bi jih razumel in spoznal … In še bolj, da bi oni razumeli in spoznali … (ni lahko, res ne!). Èe kdo, nas bo Mamica spravila skupaj.

Peta desetka je za tiste, ki išèejo Boga, oziroma za tiste, ki jih Bog išèe (kakšna radost, ko lahko molim za ljudi, ki jih poznam) in za bolne in umirajoèe (žal tudi tu vse pogosteje molim za znance in prijatelje).

In potem še za duše v vicah, za pozabljence. Prav neverjetno, kako se vèasih oglasi kak žlahtnik ali pa kak bežni znanec … In priznam: molim v upanju, da se bo tudi mene kdo kdaj spomnil!

In tako se že peljem mimo Šmarne gore, da si ob kocu molitve z Marijo pogledava v oèi!

Vem, da bo kdo rekel, da ni mogoèe zbrano moliti in hkrati zbrano voziti. Priznam, da se tudi zgodi, da kdaj kaka »zdrava ali sveta Marija« namesto v pobožnem vzdihu zazvenita bolj ostro in vzklièno, vendar se mi zdi bolje, da kakega predrznega ali pa nespretnega voznika pošljem namesto v … (že veste kam), v Marijino naroèje, pa naj ga Mamica potegne za ušesa.

V tolažbo pa mi je tudi misel, da me bo Bog, èe se bo odloèil, da me poklièe k sebi med vožnjo, našel v molitvi, tako rekoè pred Njim na kolenih, ne pa pri poslušanju kakšne popevke, ki pravi, da »ne gre na kolena« ali pa še pri èem bolj neumnem: med opravljanjem ali kajenjem!
Rožni venec v avtu! Priporoèam!