Pismo iz Bolivije

Pri nas je trenutno deževna doba. Vmes nas je za tri dni razveselilo sonce, kar je v tem času pravi blagoslov. Med nalivi uporabim čas za branje, popravila v hiši pa tudi za počitek. Kmalu bo namreč pri nas zelo živahno. Že ta mesec se začenjajo vpisi v otroški vrtec in misijonsko srednjo šolo, v marcu predavanja, otroški vrtec, misijonska jedilnica za več kot 450 otrok, sestanek katehistov, obiski skupnosti krščenih ... Gradnje in popravila so »blokirana« zaradi mojih izpraznjenih ekonomskih zalog. Povedati pa moram, da smo z darom lanske trikraljevske akcije veliko naredili. Končali smo pritlični del učilnic za srednjo šolo. Opraviti je treba le še fina dela. Bivalni prostori za profesorje so pokriti. Ti prostori so bili resnično neprimerni zanje in njihove družine. Predstavljajte si prostorček, velik dva krat tri metre, ki služi tudi za spalnico, kuhinjo, pripravo predavanj... Skratka, skrajno neprimerno!

Uspelo mi je kupiti zemljišče in tam urediti dve veliki topli gredi, kajti na višini 4000 metrov nimamo druge možnosti za pridelavo zelenjave, povrtnin. Tudi tretja topla greda že stoji, pokrili jo bomo, ko se bo nabralo kaj denarja.

V letošnjem letu načrtujemo dvig misijonske srednje šole še za dve nadstropji, da bomo proti koncu leta lahko začeli predavanja na fakulteti za kmetijstvo; čaka nas še postavitev radijske postaje, zdravstvenega doma, treh novih kapel. Te načrte bodo gotovo prekrižala še kakšna nujna dela. Cerkev v središču misijona čaka na obnovo. Začeti bo treba pri dotrajani strehi, ki pušča vodo...

Za kmetijsko fakulteto smo se odločili, ker živimo več kot dvesto kilometrov stran od mest, se mladi odseljujejo v El Alto oziroma La Paz v upanju, da bodo tam našli zaposlitev ali pa se bodo naprej šolali. Žal se te želje uresničijo le nekaterim, ker starši nimajo dovolj sredstev za šolanje otrok. Zato se ni čuditi, če ljudje uživajo mamila, popivajo, so nasilni, se pridružujejo satanističnim skupinam. Zanimanje za študij pa je zelo veliko. Kandidati se že sedaj vpisujejo, samo da bi si na fakulteti zagotovili mesto, čeprav te še nismo začeli zidati. Glede na potrebe bo eden od obveznih predmetov praktična kmetijska dejavnost v lastnem okolju, česar ne poučujejo na nobeni kmetijski fakulteti na bolivijski visoki planoti.

Zdravstvo. Lani sem denarno pomagal veliko ljudem, ko sem jim plačal stroške zdravljenja v bolnišnici, hospitalizacijo, zdravila. To je bilo potrebno, saj Aymari živijo izključno od prodaje krompirja, kar pa jim prinese le malo denarja. Ljudi je začela »pobirati« kolera. »Krpanje lukenj« v zdravstvu ni rešitev, število bolnikov daleč presega moje denarne zmožnosti; nujno bo postaviti zdravstveni dom, v katerem bodo poskrbeli zanje v bližini njihovih bivališč, ne pa dvesto in več kilometrov stran.

Radijska postaja bo imela doseg sto kilometrov, kar pomeni, da bo pokrila območje misijona. Nujno jo potrebujemo, ker nas verske ločine bombardirajo s svojimi programi. Med ljudmi širijo dvome, spore, nemir. Člani verskih ločin nam, združeni v skupine, onemogočajo dostop do krščencev. Pri delu na terenu so dosti bolj prožni kot mi. Ko naša sporočila o obiskih vernikov v kakšnem oddaljenem kraju sploh ne pridejo do njih, je potem naša pot na predvideno srečanje zaman. Zato radijsko postajo nujno potrebujemo.

Poleg tega potrebujemo kapele in kapelice. Za letošnje leto načrtujemo samo tri nove kapele v skupnostih, kjer se krščeni redno dvakrat na teden zbirajo pri besednem bogoslužju ter pripravi na zakramente. Ker imamo maše in kateheze kar na prostem, smo izpostavljeni napadom in posmehu verskih ločin. Večina krščenih zaradi napadov niti ne pride na srečanja; ta pa več kot tri mesece zaradi deževja niti niso mogoča. Ljudje se zbirajo pri molitvi po hišah, kar pa ni dobro za skupnost Ko katoličani vidijo člane verskih ločin, v kakšnih prostorih imajo svoje obrede, marsikoga nazadnje zanese k njim.
Povrh vsega pa še država pozablja na nas na podeželju...
Priporočam se v molitev, pa tudi darovi mi bodo prišli zelo prav.