Catholic.net - Verska strpnost in skupno dobro

Ko sem pred dvema letoma obiskal Kitajsko v imenu Komisije za versko svobodo, sta me presunili dve stvari. Prva je bila neizmernen porast kršèanske vere v tej deželi. Druga pa je bila neznansko spretno in prefinjeno versko preganjanje s strani oblasti. Svet je lahko silno težaven kraj za ljudi, ki resnièno išèejo Božje oblièje. Severna Koreja, na primer, je skoraj iztrebila vernike iz vrst prebivalstva. V Iranu, Pakistanu, Egiptu, Sudanu, Bangladešu, Iraku in Savdski Arabiji so bili kristjani skozi stoletja predmet diskriminacije in preganjanja in tega še ni konec. To se dogaja prav zdaj, danes, med tem, ko vam govorim.

V Evropi je papež Benedikt XVI. svaril pred rastoèo kulturo odpada in cinizma, ki jemlje èlovekovi naravi prirojeno naravnanost k vrednotam ter zanika kristjanom pravico sodelovati pri javnih debatah.

Pa tudi v Združenih državah se ozraèje spreminja. Amerika je dežela, ki si je njeni ustanovitelji ne bi mogli predstavljati brez Boga in èloveka, ki ga globoko oblikuje kršèanska vera. Èe pa berete New York Times in druge veèje èasopise ali poslušate nekatere od naših akademikov, znanstvenikov in politiènih voditeljev, èesa takega ne bi mogli opaziti. In èe pregledate police vaše krajevne videoteke, boste našli dobesedno ducate filmov, ki prikazujejo vernike splošno – in katolièane še posebej – kot norce, hinavce ali še kaj slabšega.

In èe te zdaj ta vrsta cenene, pop kulturne nestrpnosti ne pripravi do tega, da bi se postavil in branil svojo vero, potem bi se moral pošteno vprašati, kakšen katolièan hoèeš biti. Zdaj niso èasi za mlaène in omahljive vernike. Èe praviš, da si katolièan, trdiš s tem, da si oseba z verskim preprièanjem. Potem to dokaži in ga živi do konca.

Verska nestrpnost je neke vrste bogokletje, ker kaže prezir do èlovekovega najglobljega iskanja smisla. Tako iskanje privede veèino ljudi prej ali slej do Boga. Pravica èastiti Boga in pravica delati, oznanjati in uèiti, kar verujemo, brez strahovanja, je temeljna pravica èloveške osebe. To je osnovni del èlovekovega dostojanstva. A teh pravic ne moremo braniti tako, da vržemo Boga iz naših javnih ustanov ali da ga izbrišemo iz našega civilnega slovarja. Demokracija je odvisna od svobodne, spoštljive in nenasilne tekme idej in celo Bog ima v tem razpravljanju pravico – v resnici ima prvenstveno pravico – do svojega glasu.

Èe hoèete služiti skupni blaginji in graditi boljšo prihodnost, potem ne zaklepajte svoje vere v omaro. Nikdar ne boste dosegli, kar hoèete, èe boste katolièani v privatnem življenju, v javnosti pa karkoli drugega. Zgodovino delajo ljudje s preprièanjem in s pogumom, ki strastno živijo to, o èemer so preprièani. Pot do miru med veroizpovedmi in do medverskega razumevanja zahteva, da živimo svojo vero globlje, bolj avtentièno in ne bolj površno.

Èim bolj resnièno ljubimo Cerkev in živimo našo katoliško vero z veseljem, ljubeznijo, praviènostjo, usmiljenjem – pa tudi s pogumom, da zahtevamo od drugih ljudi in drugih verskih tradicij, da delajo isto – toliko bolj bo Bog ljubezni bival v naši sredi. In On edini je pot, ki vodi k miru.

Besedilo celotnega èlanka lahko preberete na http://es.catholic.net/sicatholicnet/613/2012/.